Takole nekako izgleda, ko se odpraviš lovit barvit sončni vzhod, narava pa ti prekriža načrte in ti servira vse drugo, samo sonca ne. Vendar...tudi brez močnih barv lahko fotografija v sebi skriva močno sporočilo.
Take in podobne, skoraj nadnaravne prizore, lahko z višine božjih oči občudujemo na ljubljanaskem barju praktično vsako jutro. Vedno privlačno, vedno atraktivno, vedno drugače...vedno lepo.
Takole piše na tabli, ki se nahaja v neposredni bližini slapa: Pri Drežniku je deklica Nežica napajala par volov. Voda je poniknila in jih potegnila v globino. Po silnem nalivu je vrgla voda pri izviru Prifarskega jarka jarem, ovit z dekličinimi lasmi. Od tedaj se ta izvir in slap imenujeta Nežica. Prirejeno po J. Žagarju.
Lepota po Madžarsko ali nekajdnevni izlet v njeno prestolnico, ki me je fotografsko očaral predvsem iz svetlobno estetskega aspekta. Za razliko od našega, njihov "turizem" ve, kako se stvari streže.
Ob tej objavi bi se želel zahvaliti izmeni nesebičnih policistov in prijaznemu cariniku mejnega prehoda za pomorski promet Piran, ki so mi na "njihovem" pomolu dovolili, da sem si lahko vzel čas in posnel to fotografijo.
Tudi tokrat naš biser predstavljam nekoliko drugače. Fotografija je sicer podobna moji zadnji objavi istega motiva, le da je fotografirana iz sosednjega hriba.